Vsi, predvsem pa vse, poznamo tiste tipe iz osnovne in srednje šole, ki so dva do tri razrede pred nami, božansko lepi ter samozavestni, kako tudi ne, saj za njimi precej odkrito vzdihuje 99 odstotkov šolark. Tudi frfle, ki jim model niti slučajno ni všeč, se okoli njega neumno hihitajo, ker HUD tip. Takoimenovani šolski frajer. Vsaj tako se jim je reklo v mojih časih.

Kot večino delovnih juter sem tudi danes šla po kavo za sabo v bližnji kafič, kjer je zvarek še kar prebavljiv, predvsem pa mi nanj nikoli ni treba predolgo čakati, niti razlagati, kakšno različico pijem (kot recimo vsakič na Šmarni gori, čeprav 2x na teden ob približno istih urah in dnevih naročim kavo z mlekom). Medtem ko sem po svojem breznu, ki mu včasih rečem torba, iskala denarnico, je periferni vid na desni ujel nekaj visokega, listajočega največji format slovenskega dnevnega časopisja. Seveda sem si morala intelektualca ogledati in ker je imel on isti vzgib, sva se premerila od glave do peta ter nazaj. Možgan je takoj obelodanil, da ga od nekje pozna, ojej, alaaaaarm, bil je eden šolskih HUDIH tipov. V prvi sekundi ga nisem zmogla natančno umestiti, zato sem vanj buljila malo dlje, kot je primerno. Bolščanje sem si opravičila tudi z dejstvom, da so ti hudi tipi v zrelih letih ponavadi bridko zavaljeno, plešasto ali zapito razočaranje, ampak ta to definitivno ni bil. Tale je zrasel v nekoga, ki bi ga na prvi pogled umestila v kako odvetniško pisarno ali na kak višji stolček v javni upravi, kjer, tako kot včasih šolarke, zdaj sodelavke zaradi njega preživijo kako minutko dlje na stranišču, ali pa v skupnih prostorih slučajno kaj iščejo ob “njegovih” urah. Na kratko, tip je bil v kategoriji mehkih kolen. Moja glava s prevelikim številom takih prebliskov v kombinaciji s telečjimi nogami ponavadi slabo vpliva na mojo obrazno mimiko. Beri: vedno bolj zmedeno / bebasto sem ga gledala, dokler mi ni namenil res širokega filmskega nasmeha, ki je razkril zobovje iz jebene reklame za Colgate, smejalne gubice okoli najtemnejših oči na svetu pa so se hinavsko razpotegnile pod šarmantno sivečimi lasmi(!). Kar naenkrat sem morala blazno nujno preveriti vsebino svoje denarnice. Še ko sem izredno zbrano proučevala napise na steklenicah, sem ves čas na sebi čutila njegov pogled, kateremu sem dorisala prikrit nasmešek nekoga, ki se mu zdi situacija blazno zabavna.

Končno se je pred mano pojavila kava odrešiteljica, da sem lahko s tisto trohico dostojanstva, ki mi je ostala, rdečih lic zapustila lokal. #VednoDama

Nekje na polovici neskončnega stopnišča do pisarne sem ga že kar natančno umestila, osnovna šola, spomnila sem se priimka, imena pa za živo glavo ne. Če imajo vsi tipi v šolah samo priimke, no. Prevevala me je mešanica zadrege nad mojo glupo reakcijo in ugibanja, ali sem si nasmeh in zanimanje Apolona prislužila s svojo pregovorno očarljivostjo (NOT), ali pa se me je, bohpomagaj, celo spomnil. V osnovni nisem bila med bolj prepoznavnimi pripadnicami ženskega spola, neka zlata sredina, čeprav roko na srce, vsaj po mojih grozno neukrotljivih laseh in epskih frizurah me je poznala cela šola. Kodri, kako zelo sem jih sovražila.

Kakorkoli, nasmeh je bil čudovit in dan je bil kar naenkrat lepši.

Malo sem bila jezna nase, ker mi je umanjkalo ime, in ga zato gugl na noben možen način ni hotel najti. Saj poznate tiste stvari na koncih jezika in možgana, ki nikakor nočejo na plano (ja poguglala sem ga, strogo v imenu znanosti). Zato sem na FB pobezala sošolko, za katero sem bila prepričana, da bo njegovo ime ustrelila kot iz topa, na tretji večer zapijanja 30. rojstnega dneva. Pozno popoldne sem dobila odgovor. In gugl je zapel. ŠOK! Ja, mislila sem pravega, ampak to ni on. “Moj” hud tip je danes bistveno manj atraktiven od primerka v lokalu. Za začetek, plešast, bog mi je priča, da me to res ne moti, ampak vsekakor ne gre za istega človeka. Ta je nekje med pojavo iz osnovne in bridkim razočaranjem. Povsem fejst dec, nikakor pa ne nekdo, zaradi kogar bi se mi možgan spremenil v smrkelj.

Oh look, an MTV logo. Wanna see?

PIZDA!

Hozier, zapoj!