Včasih te vidim v mestu. S kotičkom očesa ujamem tvoj nasmeh, se obrnem, čeprav vem, da nisi ti. Da nikoli ne boš. Nikoli več.

Vidim te, kot bi bilo včeraj, čutim stisk tvoje dlani, slišim tvoje ime, požiram iskrico v očeh. Sorodna duša. Ta obrabljen izraz se mi je vrtel po glavi tistega zimskega dne pred enajstimi leti, ko sva se spoznala. Še isti dan sva se po spletu naključij predčasno vračala z nesojenega trodnevnega smučanja v Dolomitih. Šesturna vožnja je minila, kot da bi me zapeljal iz šiške do centra. Kot vedno, sem najprej pretaknila vse tvoje CDje. Uuuu, Bowie, kateri je tvoj najljubši komad? Velvet goldmine je prišlo iz obeh ust hkrati. Naprej, Red Snaper, aaa, a to maš tud, … Kmalu sva bila pri knjigah. Seveda, Buda s predmestja, Steinbeck, Kundera, Houellebecq, …  Ne, niti horoskopu se nisva izognila, riba, ti tudi. Tako prekleto lahko je bilo s tabo, neznosna lahkost spoznavanja.

Všeč si mi bil, res všeč. Všeč so mi bile ure, ki sva jih izgubljala v neskončnih pogovorih.  Všeč mi je bil tvoj edinstven, tako nepokvarjen odnos do sveta. Tvoja naivnost in vera v univerzalno dobro. Vedno si bil ob pravem času na pravem mestu. Po več mesecih tišine si se kot strela z jasnega pojavil, ko sem te najbolj potrebovala. Vedno si postavil stvari na svoje mesto.

Do tistega marca, ko si izrekel to tako osovraženo besedo. Kar nekaj mesecev sem se prepričevala, da gre za pomoto, da to ni mogoče, da si premlad, da se to ne more zgoditi tebi. Izmed vseh ljudi. Slepila sem se vse do dneva, ko sem zagledala črne črke na beli podlagi. Popolna otopelost.

Danes sem te spet videla v mestu. S kotičkom očesa sem ujela tvoj nasmeh, se obrnila, čeprav sem vedela, da nisi ti. Da nikoli ne boš. Nikoli več.

foto: Jayner93